Delovanje poslovnih subjektov stremi k poenostavljanju sredstev za dosego poslovnih rezultatov, ter osredotočenosti na osnovno dejavnost poslovanja.
Pravna in kadrovska funkcija sta v podjetju tipični podporni funkciji, ki sta sicer pomembni in lahko za podjetje predstavljata konkurenčno prednost, nikakor pa ne predstavljata osnovne dejavnosti podjetja. Kot taki sta v določenih okoliščinah primerni, da se izvajata s strani zunanje službe. Zlasti to velja za mala in srednja podjetja, ki strokovnjakov s področja prava in kadrov ne potrebujejo polni delovni čas in bi jim zaposlovanje notranjih strokovnjakov predstavljalo neopravičljiv strošek. Pri tem je potreben poudarek, da strateško razvojnega dela kadrovske funkcije ni smiselno outsourcati (tudi če nimamo kadrovika lahko zanj skrbi direktor oz. posamezni vodje), ker gre za področje, ki je ključno za krepitev znanja in razvoj ciljne kulture v podjetju, kar je ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne uspešnosti v današnji družbi znanja.
Drugi razlog, ki vodi k izločanju funkcije prava in kadrov je zagotavljanje dodane vrednosti, ki je notranji zaposleni ne uspejo doseči, saj je normativno okolje tako dinamično, da je sledenje le temu brez dnevne vpetosti v posamezno področje praktično nemogoče oz. vsaj nezadostno.
V praksi poznamo različne modalitete izvajanja outsourcinga in sicer:
- Prenos zgolj posameznih aktivnosti na zunanjega izvajalca,
- Prevzem izvajanja celotne dejavnosti skupaj z zaposlenimi naročnika, pri čemer je prednost ta, da je prehod neopazen, do sprememb pa prihaja postopoma, ko so zaposleni že prešli k izvajalcu,
- Prevzem izvajanja celotne dejavnosti z lastnimi ali najetimi resursi, kar običajno pripelje k hitremu dvigu kvalitete storitve pravne in kadrovske funkcije.
Izbor je odvisen od stopnje razvitosti ter strateške usmeritve naročnika, redko pa se zgodi, da bi se srečali s povsem čisto obliko.
Ne glede na to, katero obliko naročnik izbere, je pomembno to, da zna jasno postaviti zahteve in artikulirati način sodelovanja, ki mu najbolj odgovarja. Brez tega se lahko zgodi, da postane odvisen od zunanjega izvajalca, ter za storitev plačuje več, kot bi sicer oz. stvari, ki jih sicer ne bi.
Na področju prava in kadrov so tipične aktivnosti pri katerih se stranke odločajo za zunanji najem intelektualne storitve:
- Izterjave neplačanih zneskov – izvršbe,
- Pomoč pri prijavi na javne razpise/revizijski postopek,
- Zaposlitev/odpustitev zaposlenih,
- Priprava in pregled obligacijskih pogodb,
- Izvedba postopkov statusnih sprememb, ipd.
Vsako od zgoraj navedenih področij predstavlja ločeno strokovno področje, ki zahteva specifična znanja, ki jih lažje in stroškovno učinkoviteje obvladuje zunanji izvajalec, ki razpolaga s prostimi resursi kadrov, ki so specializirani za posamezna zgoraj našteta področja.
Igor Pirc, univ. dipl. prav., MBA
